Alzheimerjeva bolezen je nevrodegenerativna bolezen, ki je najpogostejša oblika senilne demence. Zanj so značilne kognitivne in zlasti mnezične motnje, ki resno vplivajo na kakovost življenja pacienta in ljudi okoli njega ter pogosto vodijo do tega, da se pacient postavi v specializirano ustanovo. Ocenjuje se, da bolezen prizadene približno 35 milijonov ljudi po vsem svetu, od tega 10 milijonov v Evropi zaradi staranja prebivalstva in dejavnika tveganja za starost. Svetovni stroški zdravstvene in družbene oskrbe Alzheimerjeve bolezni so bili leta 2010 ocenjeni na 604 milijard dolarjev in bi lahko leta 2030 dosegli več kot 1,1 bilijona dolarjev. V terapevtskem zdravljenju Alzheimerjeve bolezni se zdaj tržijo štiri zdravila: trije zaviralci acetilholinsteraze (galantamin REMINYL®, rivastigmin EXELON® in donepezil ARICEPT®) ter antagonist receptorjev NMDA (EBIXA® Memantin). V bistvu imajo le simptomatski učinek, ne da bi podvomili v razvoj bolezni, zaradi česar je visoki organ za zdravje v Franciji presodil njihov terapevtski interes glede razmerja med koristmi in tveganji ter podvomil o njihovem povračilu. Vendar je njihova prodaja po vsem svetu leta 2014 znašala več kot 2,7 milijarde dolarjev. Relativna neučinkovitost trenutnih zdravljenj in padec javne domene patentov sta sprožila močno svetovno konkurenco in na stotine molekul je bilo predmet kliničnih študij. Ti pristopi se nanašajo na glavne biološke cilje, vključene v patogenezo Alzheimerjeve bolezni (amiloidni peptid, tau protein, vnetje, holinergični sistem, nevrotransmiterji...). Žal je veliko teh študij neuspešnih, čeprav trenutno še vedno obstaja več kot 150 kliničnih preskušanj, ki vključujejo predvsem majhne molekule, pa tudi pristope k imunoterapiji. Ker so te sposobnosti v času Alzheimerjeve bolezni oslabljene, menimo, da je lahko dokoprid ali drugo sredstvo, ki reproducira svoj pleiotropni švicarski nožni značaj, simptomatsko zanimivo za zdravljenje Alzheimerjeve bolezni, ki zaradi svojega nevroprotektivnega učinka trajnostno obnavlja holinergično nevrotransmisijo. Nevrotrofični učinek, ki se kaže tudi v docpridu, bi lahko po drugi strani lahko ustavil potek bolezni, tako da bi omogočil celo delno okrevanje spremenjenih kognitivnih funkcij in se morda izognil institucionalizaciji bolnikov, kar je tako okorno v smislu stroškov javnega zdravja in trpljenja za spremljevalce.
