Metropolitanska območja temeljijo na aglomeracijah, ki vključujejo pozidano območje in dnevni pas okoli mesta. Trajnostni in vključujoč razvoj gospodarskega potenciala ter dobrobit ljudi, ki tam živijo, se lahko učinkoviteje razvije ob upoštevanju metropolitanskega območja kot celote. Glede na vse večjo vlogo mest in metropolitanskih območij pri upravljanju je ta tema visoko na dnevnem redu politike Evropske komisije. Vendar pa obstajajo pomembna politična vprašanja v prostorskem razvoju mest in metropolitanskih območij, kot je širjenje mest, ki vplivajo na sposobnost slednjih za doseganje ciljev trajnostne in vključujoče rasti. Oblikovalci politik v mestih imajo pogosto omejene zmogljivosti za reševanje teh izzivov zaradi dejanskega (in včasih de jure) obstoja funkcionalnih mestnih območij (FUA), ki opredeljujejo mesta in njihova območja za prevoz na delo. Ti FUA presegajo formalne upravne meje. Zato metropolitanska območja pogosto trpijo zaradi razdrobljenega oblikovanja politik. Zato metropolitanska razsežnost daje nove in zahtevne vidike vprašanju, kako obravnavati politična vprašanja, saj morajo dialog in zavezanost skupnim politikam doseči osrednje mesto in pogosto številne sosednje občine ter neposredno izvoljene lokalne in regionalne oblasti. Sodelovanje med mesti in sodelovanje na več ravneh sta ključni točki, ki ju je treba upoštevati v zvezi s tem. Poleg tega je treba upoštevati različne okvire načrtovanja, ki v večini primerov niso posebej zasnovani za krepitev sodelovanja med občinami in na več ravneh. Novi pristopi k upravljanju pa obetajo, da bodo ublažili potencialno neugodne učinke razdrobljenosti različnih občin in drugih javnih organov v metropolitanskih območjih. Čeprav so vloge, ki jih lahko metropolitanska območja igrajo za teritorialni razvoj, v Evropi vse bolj priznane, še vedno ni enotne tipologije, ki bi oblikovalcem politike zagotavljala boljšo zastopanost in razumevanje metropolizacije družbe. Slednje bi bilo pomembno za vključevanje metropolitanskega razvoja v razprave in strategije lokalnega in regionalnega razvoja. Nastajajoče lokalne in regionalne razvojne strategije po vsej Evropi obravnavajo nekatere izzive metropolitanskih območij. Kljub temu številni kraji nimajo orodij politike in pristopov upravljanja za načrtovanje metropolitanskih območij in upravljanje prostora na ravni metropolitanskih območij. Natančneje, nekatere države in mesta nimajo formalnih pristojnosti za načrtovanje na ravni metropolitanskih območij, zlasti v srednji in vzhodni Evropi ter v zveznih sistemih. Številne druge države, kot so Francija, Nizozemska, Italija in nordijske države, imajo pravne okvire ali celo zahteve za prostorsko načrtovanje na metropolitanski ravni. Vendar tudi če obstaja pravni okvir, se lahko zgodi, da ozemlje, določeno za sodelovanje, ne zajema celotnega FUA. Poleg tega se okviri razlikujejo z velikimi razlikami v ravni izkušenj, prakse, institucionalizacije in virov, zato imajo različna merila uspešnosti. Z nenehnim širjenjem mest v Evropi in združevanjem mestnih območij v metropolitanska območja je ključnega pomena oceniti vlogo politike prostorskega načrtovanja in procesov upravljanja mest na metropolitanski ravni. Politika prostorskega načrtovanja je ena od treh glavnih tem sodelovanja na metropolitanskih območjih po vsej Evropi. Metropolitanska prostorska politika je lahko medsektorska, usklajevalna in integrirana ter ima lahko pomembno vlogo pri spodbujanju trajnostne in vključujoče rasti.
