Sistemi upravljanja v Evropi se spreminjajo, da bi postali manj od zgoraj navzdol, prožnejši in vključujejo širšo skupino javnih in zasebnih organizacij. To sproža vprašanja soodvisnosti med ravnmi upravljanja ter med javnimi in zasebnimi akterji, institucijami in organizacijami. Zaradi vpliva nacionalnega upravljanja in tradicij načrtovanja so te spremembe odvisne od okvira in poti. Evropske lokalne in regionalne oblasti morajo spodbujati trajnostni in vključujoč gospodarski razvoj v okviru splošnih evropskih in nacionalnih strategij. Skupne politične teme v smislu pametne rasti med drugim vključujejo infrastrukturne projekte za zagotavljanje brezplačne brezžične povezljivosti v mestnih središčih; razvoj aplikacij in interaktivnih tehnologij, ki državljanom in podjetjem omogočajo interakcijo z lokalnimi in regionalnimi oblastmi; ter pripravo in zbiranje podatkov o življenju v mestih, vključno z uporabo prostorov, prometa in porabe energije v stavbah in električnih vozilih. V smislu trajnostne rasti mesta in regije skrbijo za razvoj infrastrukture za nizkoogljični promet (kot so delovna mesta za zaračunavanje pristojbin); spodbujanje odpornosti in energetske varnosti z lokalno proizvodnjo električne energije; razvoj novih gospodarskih sektorjev, vključno z zelenimi industrijami; ter ozelenitev obstoječih sektorjev in dobavnih verig s pomočjo sistemov „pametnega javnega naročanja“. Kar zadeva vključujočo rast, morajo lokalne in regionalne oblasti upoštevati vprašanja, kot so demografske spremembe in ranljivost zaradi staranja prebivalstva in obsežnih migracij; razvoj cenovno dostopnih in trajnostnih stanovanj ter zagotavljanje in razdeljevanje javnih storitev vsem članom družbe.Vse omenjeno je treba doseči v spreminjajočem se okviru upravljanja in z manj sredstvi po finančni krizi. Zato je potrebno tesnejše sodelovanje z vse širšim krogom javnega, zasebnega in prostovoljskega sektorja ter organizacij, ki jih vodijo državljani. Vendar ni jasno, kako bi lahko vzpostavili ta novi, kooperativni in vitki režim upravljanja. Ta ciljno usmerjena analiza se osredotoča na štiri evropska študijska območja, za vsako od katerih so značilne posebne napetosti pri upravljanju v zvezi z dodelitvijo odgovornosti za teritorialni razvoj ter posebnimi značilnostmi udeleženih akterjev in zadevnimi vprašanji. V vsakem od teh okoliščin obstaja vse večja potreba po strategijah teritorialnega razvoja, ki vključujejo različne zainteresirane strani na obstoječih upravnih območjih in zunaj njih. Te strategije bi morale dopolnjevati obstoječe politike regionalnega razvoja z večplastnim in funkcionalnim pristopom k trajnostnemu in vključujočemu teritorialnemu razvoju.